V Sloveniji lahko bolniki s Parkinsonovo boleznijo dobijo vsa zdravila, ki so na voljo v Evropi,
je dejala Maja Kojović s kliničnega oddelka za bolezni živčevja na nevrološki kliniki v Ljubljani. Veliki izzivi pa so čakalne dobe in težave pri rehabilitaciji. Premalo je tako nevrologov kot medicinskih sester in fizioterapevtov, pa tudi rehabilitacijskih centrov za bolnike ni dovolj, je nanizala na novinarski konferenci pred simpozijem, ki bo v Ljubljani potekal od danes do sobote.

Parkinsonova bolezen se ne izraža samo v načinu gibanja, je izpostavila strokovna direktorica nevrološke klinike v Ljubljani Maja Trošt. Številni bolniki namreč izgubijo sposobnost koncentracije, lahko imajo bolečine in zapadejo v depresijo. Z namenom, da bi izboljšali njihovo stanje, je treba k obravnavi pritegniti denimo fizioterapevte, delovne terapevte, psihologe in psihiatre, je nanizala. Po njenem opozorilu je pomembno, da ti specialisti sodelujejo tako med seboj kot tudi z nevrologom.

Opaža, da bolniki govorijo o svojih težavah s temi strokovnjaki bolj sproščeno in odprto kot z zdravniki. Zdravniki so glede na to pogosto presenečeni, ko jim posredujejo bolnikove navedbe.

Bolnik in njegova družina potrebujejo veliko podpore, medicinske sestre in medicinski tehniki pa so njena hrbtenica, je dejal strokovni vodja zdravstvene nege na kliničnem oddelku za bolezni živčevja na nevrološki kliniki Robert Rajnar. V Sloveniji je po njegovih besedah tradicija dobro usposobljenih medicinskih sester in tehnikov.

Predsednica Evropske akademije za nevrologijo Elena Moro pa je opozorila, da so v Evropi velike razlike pri dostopnosti zdravil. Akademija si po njenih besedah prizadeva, da bi imeli bolniki enake pravice v vseh evropskih državah in da bi bili povsod obravnavani enako.

Bolnikov s Parkinsonovo boleznijo je vedno več, nevrologov pa vse manj, je izpostavil Kailash P. Bhatia, ki bo Eleno Moro nasledil na predsedniškem mestu akademije. Za dajanje naprednih zdravil pa so po njegovih besedah potrebni posebni strokovnjaki, ki jih prav tako primanjkuje. Te ovire je treba po njegovem pozivu preseči, da v prihodnosti ne bo še večjih težav.

Na akademiji se jim zdi po besedah Moro pomembno, da se države pripravijo na vse več bolnikov, hkrati pa morajo poskrbeti za preventivo. Vsaka država mora narediti načrt za soočanje z izzivi na tem področju, da je okoliščine ne bodo presenetile. Nevrologi morajo biti po njenem prepričanju bolj navzoči v javnosti. S preventivo pa bi morali začeti že v vrtcu, da bi skrb za možgane postala del načina življenja.

Bhatia je dodal, da moramo ozavestiti, kako so za zdravje možganov pomembni gibanje, izogibanje poškodbam, dovolj spanja in ustrezna prehrana. Nekatere države so s preventivo med majhnimi otroki že začele, denimo Avstrija. “Imamo samo ene možgane in treba je poskrbeti zanje,” je bil jasen.