Zgovorna in sproščena Primorka  dr. Anja Silič, mag.farm., vodi področje redkih bolezni za Adriatic regijo v ljubljanski podružnici farmacevtskega podjetja Pfizer. Rada potuje v daljne dežele, kljub temu, da veliko časa preživi na službeni poti. Razpeta je nekje na Balkanu, odvisno od trenutnih problemov, ki jih je potrebno rešiti, da bolniki pravočasno prejmejo ustrezno zdravilo. Nima dosti prostega časa in se rada pošali, da trenira tek na kratke proge po letališčih. Delo, ki ga opravlja, ji je pisano na kožo, saj se dobro znajde v komunikaciji in je kulturne razlike ne ovirajo.

Lahko poveste, katero je vaše strokovno področje in kakšno delo opravljate?

Vodim marketing in prodajo zdravil za redke bolezni v regiji Adriatic, ki obsega območje nekdanje Jugoslavije in Albanijo. Naša naloga je poskrbeti, da imajo bolniki z redkimi boleznimi na teh trgih dostop do naših zdravil. Prizadevamo si, da zdravilo, ki je na voljo v Evropski uniji, ponudimo bolnikom v celotni regiji Adriatic, čeprav so pogoji za oskrbo z zdravili drugod bistveno slabši kot v Sloveniji, kar lahko pomeni veliko razliko v preživetju bolnikov. Ključni element našega dela pa je tudi izobraževanje bolnikov in zdravnikov. Na redke bolezni namreč lahko pomislimo, samo če o njih kaj vemo. Za njihovo odkrivanje morajo zdravniki imeti znanje o bolezni, vedeti morajo, da za bolezen obstaja zdravilo, saj je tako bistveno lažje pristopiti k diagnosticiranju. Zdravniki morajo vedeti tudi to, kako se z bolnikom pogovoriti in kaj ga vprašati, da bodo sploh prišli do pravih informacij. Zato z njimi tesno sodelujemo, pomemben partner so tudi društva bolnikov za redke bolezni, ki so zelo aktivna. Še posebno na Hrvaškem in v Srbiji je njihova vloga pri oskrbi z zdravili ključna. Skupaj s partnerji pripravljamo informativna gradiva o boleznih, naša terapevtska področja so endokrinologija in bolezni presnove (denimo pomanjkanje rastnega hormona, akromegalija, Gaucherjeva bolezen), hematologija (hemofilija A in B), amiloidoza in  transplantacije. Naša naloga je  predstavitev zdravil za ta področja, skupaj z vsemi prednostmi in slabostmi. Farmacija torej ni le prodaja zdravil, saj informiranje in izobraževanje v resnici predstavljata največji del tega, kar delamo.   

Kako je potekala vaša profesionalna kariera?

Pri Pfizerju sem že 21 let, to je moja prva služba. Končala sem fakulteto za farmacijo, v podjetje pa sem prišla, ker sem za diplomo obravnavala farmakokinetiko Pfizerjevega zdravila. Takrat se je ravno odprlo predstavništvo v Sloveniji in potrebovali so farmacevte. Na začetku smo imeli pet zdravil in majhno ekipo, danes pa je trg zdravil bistveno večji in s tem tudi konkurenca. Kot strokovna sodelavka sem najprej pokrivala protivnetna zdravila, nato sem se usmerila v različne prodajne in marketinške vloge (kardiološko področje, diabetes, bolečino), pomagala sem pri registraciji in razvrščanju zdravil. Z zadnjo reorganizacijo sem pred petimi leti prevzela področje redkih bolezni, ki mi je po strokovni plati pisano na kožo, saj sem vmes naredila še doktorat na biomedicini.

Kaj vam prinaša občutek zadovoljstva pri vašem delu?

Vsekakor imam občutek, da se trudimo za boljše in kakovostno zdravljenje bolnikov, kar pripomore k izboljšanju kakovosti  življenja in k podaljšanju  življenjske dobe. Običajno pa ni le eno zdravilo tisto, ki reši bolnika, ampak jih je več. Zadovoljna sem, ko redke bolezni postavimo v eno od prioritet, na katere se pomisli. Veseli me, če bolniki dobijo zdravljenje takrat, ko ga potrebujejo; če otrok zraste na ustrezno višino s pomočjo rastnega hormona; če so bolniki dobro in če kljub resni bolezni kakovostno živijo.

Kaj pa ste si želeli postati kot otrok?

Moje poklicne želje so se spreminjale iz dekade v dekado. Kot punčka sem vedno rada pletla kitke in sem želela postati frizerka. Vedno pa sem govorila, da bom zdravnica. No, potem me je v srednji šoli pritegnila kemija, zdravila, eksperimenti,  natančnost. Ko sem se odločala med medicino in farmacijo, sem izbrala slednjo. Vsi so bili zaskrbljeni, da kot farmacevtka ne bom dobila službe, saj takrat v Sloveniji še ni bilo toliko predstavništev in take potrebe po farmacevtih, ki so večinoma lahko delali le v lekarni. Potem se je odprlo predstavništvo Pfizerja in lahko sem se zaposlila tu. Pri svojem delu imam rada to znanstveno noto, da torej ne gre le za prodajo zdravil, ampak za odkrivanje novih možnosti zdravljenja.

Kaj vas najbolj motivira pri vašem delu in življenju nasploh? Imate morda osebni moto, ki se ga držite?

Glavna motivacija pri delu so zadovoljen bolnik, dobra zdravila in inovacije. Prihajajo nove terapije, veliko vlagamo v razvoj, začenja se obdobje genske terapije, ko ne govorimo več le o možnostih zdravljenja, temveč o možnostih ozdravitve. Ti znanstveni preboji mi dajejo zagon, saj so bolezni, ki jih naš oddelek pokriva, zelo resne. Če niso pravočasno diagnosticirane, se običajno slabo končajo. Zato je naše delo pomembno, ker zdravnike in bolnike osveščamo, da sploh prepoznajo bolezenske znake, se oglasijo pri zdravniku oziroma bolezen dovolj zgodaj diagnosticirajo.
Motivira me tudi delo v mednarodnem okolju in prenos dobrih praks med državami. Včasih dejansko premikaš meje, ko, denimo, pomagaš neki državi, da sploh pride do določenega zdravila. Veliko zadovoljstvo je, ko pripomoreš k oskrbi bolnikov. Hvaležni so tudi zdravniki in ta hvaležnost je tem večja, čim južneje greš.
V osebnem življenju pa si želim nekoliko več ravnovesja v razmerju med delom in prostim časom, saj sem res veliko na poti. Rada grem sicer v gledališče in opero, tako skrbim za kulturno polnjenje baterij, za rekreacijo pa prakticiram tek na kratke proge ob prestopanjih na letališčih, ker letala pogosto zamujajo (se nasmeje, op. p.). Zelo rada hodim tudi v hribe, pozimi smučam in se poleti odklopim na jadrnici, a največja strast so potovanja. Vsaj enkrat na leto obiščem bolj oddaljene kraje; obožujem Afriko. To je drug svet. V stepi in savani pogled seže daleč in takrat občutiš svojo majhnost. Nazadnje sem bila v Kirgiziji, prihodnje leto se odpravljam v Korejo. Za potovanja izbiram predvsem destinacije, kjer mobilni telefon ne lovi, sicer me vedno kdo potrebuje. Službena potovanja pa so drugačna. Na njih vidim predvsem hotele in sejne sobe, tudi mobiteli lovijo (smeh, op. p).  A si skušam tudi na teh destinacijah vzeti pol ure za sprehod, predvsem pa na teh potovanjih več spim kot doma (smeh, op. p.).

Za kateri vidik, področje vašega dela si želite, da bi ga ljudje bolje poznali oziroma katero je najpogostejše zmotno prepričanje v zvezi z vašim delom?

Želim si, da bi ljudje vedeli, da smo farmacevti in zdravniki partnerji in da oboji delamo le za en cilj – za bolnika, zato si delimo koristne informacije, zadnje novosti, razpravljamo o projektih. Tako pridemo tudi do dobrih idej. V stiku z drugimi državami si lahko izmenjujemo pozitivne izkušnje in dobre prakse. Tudi izobraževanja na kongresih so pomembna, saj so vir svetovnih novosti, ki jih potem lahko uvajamo doma. Zmotno je torej prepričanje, da delamo le za številke in prodajo.  Finančna plat je del vsakega posla, konec koncev mora tudi medicina paziti na stroške in bilance, izgube niso nikomur v interesu. A to je samo ena plat naše zgodbe. Druga plat našega dela, še posebej na področju redkih bolezni, pa je odkrivanje in osveščanje javnosti o boleznih ter o novih načinih zdravljenja.

Kako se bo razvijala medicina, na katerih področjih bo napredek najbolj skokovit?

V naslednjih nekaj letih bo gensko zdravljenje naredilo preboj v obravnavi redkih bolezni, to bo povsem nov pristop k zdravljenju, ko bomo lahko popravili tisti gen, ki povzroči bolezen. Tako bomo bolezen lahko pozdravili, ne le zdravili. To morda še ni tako blizu, vendar tudi ne tako daleč, saj se za nekatere bolezni klinične študije že zaključujejo.

Kako bo po vašem mnenju videti naša družba čez nekaj desetletij in kako bo k temu prispevalo to, kar delate vi?

Težko napovedujem, saj nisem Nostradamus, upam pa, da bomo bolj zdravi in da bomo znali bolje sodelovati, biti bolj strpni. Težava naše družbe je komunikacija. Včasih individualne cilje postavljamo pred tiste cilje, ki bi pripomogli k izboljšanju stanja celotne družbe. Želim si, da bi država zagotovila ustrezno obravnavo, da se bo našel denar za nove terapije in da jih bomo lahko ponudili v Sloveniji in drugod po svetu. Vse več se dela na individualizaciji terapije, naše upanje za prihodnost pa sta genetika in tarčno zdravljenje, ki je že prisotno v onkologiji. Potrebnih pa je precej majhnih korakov, da narediš enega večjega.